Low&slow barbecue je za današnji tempo življenja milo rečeno čudna zadeva. Pojdimo lepo po vrsti. Kuri se v pokritih žarih ali smokerjih z ogljem in lesom. Čakaj....pa kdo še to uporablja? Plin je top, pa tudi z elektriko se daleč pride. Pripravlja se neke čudne velike kose. Oskubljena rebra, meso, ki drugače roma samo v juho, pa spet neke čudne trde kose mesa in podobno. Dejte nehat no. Pa v začimbah se uporablja sladkor, kar je sploh čudno za meso. Res, čisto mimo. Pa les se gor meče, da je vse predimljeno in zanič. In na koncu je treba pa čakat, mislim, dobesedno čakat, da se ta zadeva speče v nekih od 6 - 15 urah, odvisno kateri čuden kos je na rešetkah. In kaj naj bi bilo potem to? Tega zažganega mesa pa mi ne bomo jedli!
Hm...vidite tole na sliki? Prijatelj za tole ni spal celo noč, zjutraj spakiral, se vsedel v avto in iz Haloz pripeljal na Vrhniko, kjer nas je počastil z enim najboljših BBQ-jev, kar sem jih kdaj poizkusil! Potem pa ga je čakala še pot domov. Just a regular day in the life of a real pitmaster.
Je zgornji prvi odstavek komu znan? Prav možno, da je takšne odzive doživel vsak pitmajster. Mogoče jih še vedno. Prav gotovo pa je bil "odrešen", ko je naredil svoj prvi pravi BBQ in zaposlil par ust okrog sebe, ki niso imele več časa govoriti. Vsi smo dali to skozi. Eni bolj, eni manj, ker je bil vsaj pred njimi že nekdo, ki je lahko pomagal začet, kar je bistvo prave skupnosti. Sam se raje ne spominjam prvih poizkusov. Temu se res reče entuziazem na steroidih ali bolje "stupid as it gets" in ko te najboljši frend kot zadnji že skoraj sredi noči zapusti, ker BBQ še vedno ni gotov. Fino. Ko danes gledam nazaj pa sploh fino. Imel sem namreč vse in danes bi tudi s tistim žarom naredil dober BBQ. Ne dvomim. No takrat sem bil bolj na "lako ćemo" krilih in imel na koncu bolj kot kaj drugega le lačne kolege na žurki. Imel sem kot rečeno vse, le časa si nisem vzel. Čas, kaj je čas? Je to le obdobje med enim numerično določenim indikatorjem in drugim ali je to nekaj s čimer upravljamo sami in s tem krmarimo svoje življenje? Pa je vseeno kako ga upravljamo? Je važno, da ga pretvarjamo v zlato ali spomine? Tu se ustavim. Seveda lahko počnemo oboje. Celo uravnovešeno, a to terja precej samodiscipline in osredotočenosti. Večinoma smo delno, nekateri pa smo včasih že skrajno neuravnovešeni. Ko opazujem ljudi v svoji okolici se včasih vprašam, če ima vse to res smisel. And now back to BBQ...
Kaj sem sam spoznal v tem, ko sem resno zabredel v BBQ močvirje? Čas...potrebujem ga. Vzeti si ga moram. Vzeti si ga tudi želim. Brez mojega časa moji bližnji ne bodo deležni dobrega BBQ-ja, kar pa mi od nekdaj pomeni več, kot bi mi lahko kdorkoli plačal. Sebično? Ja, ampak ne v škodo drugih. Ko mi uspe pripraviti hrano kot sem si jo zamislil in jo podelimo med seboj, je to univerzalna sreča. Hecno pa je, da je ravno BBQ ena taka najmočnješa in prvinska izkušnja. Se ne slepim in tudi vam se ni treba. Ja, gre za veliko mesa, ogenj, dim in pričakovanje. Prebudijo se skriti čuti in nagon, pokopan nekje zadaj v podzavesti. We smell it, we need it! Let us have it!
Kaj je torej tisto, ki pritegne ljudi ob stiku s to umetnostjo? Je to okus, vonj? Ne vem zagotovo, a zdi se mi, da ne samo to. Zase ne želim nič, saj sem se že zdavnaj naučil, da kdor želi videti in vedeti, bo videl in se naučil. Želim pa, da vsakič, ko ugriznete v dober BBQ veste, da je zadaj pitmaster, ki je dal v to eno najvrednejših stvari dandanes - čas. Tisti, ki vam ga zmanjkuje, se boste verjetno ob tem zamislili. Smoke well my friends!